Kaj menite o krizi srednjih let?

Takšno krizo si je predstavljal že renesančni pesnik Dante, saj je že v prvih verzih Božanske komedije opisal trenutek, ko se moški zavedo lastne smrtnosti, staranja ter usihanja življenjske in ustvarjalne energije.

Takrat začnejo sanjariti o sošolki svoje najstniške hčerke, kaditi travo ter voziti motor ali kabriolet, tako kot v oskarjevskem filmu Lepota po ameriško. Ločujejo se in zapuščajo družine zaradi mlajše ženske (ali fanta). Ujeti so v nostalgično idealiziranje mladostnih sanj in obžalovanje, da niso, tako kot v znani pesmi Roberta Frosta, izbrali manj prehojene poti. 

Zadela jih je »druga puberteta«, zato se obnašajo enako neodgovorno kot najstniki. Le da jim otročjega obnašanja ni mogoče oprostiti ali ga pojasniti s hormoni in nerazvitim prednjim možganskim režnjem. Najstniki si ne morejo pomagati, odrasle osebe si lahko. Ali bi si vsaj morale. 

Tako bi najbrž presodil radijski komentariat, saj tako imenovano krizo srednjih let še vedno obravnavamo kot nekakšno anomalijo ali odklon od družbenih vrednot in predstav o »odraslosti«: kdaj je treba končati šolanje, se zaposliti, ustvariti družino in se zasluženo upokojiti. Podleganje takšni krizi pomeni ponižujoč poraz volje pred statistiko in nezrelo umikanje pred naravnim pretekanjem časa. Zato ga, pri drugih in pri sebi, velikokrat obsojamo kot osebno šibkost in kot privilegij nekoga, ki si takšno obdobje sploh lahko privošči. 

Toda prav to breme – da se je treba odraslo izvleči iz tega stanja – še poglablja občutke ujetosti in nemoči. Krivda in strah pred pokroviteljskim pomilovanjem moškega (ali ženske) v domnevni drugi puberteti pa zelo otežita odkrite pogovore o krizi srednjih let. 

Največja vrlina radijskega Mihe Šaleharja je prav razbremenjevanje takšnih negativnih občutkov pri poslušalcih. V njegovih oddajah lahko vsak vpraša ali pokomentira skoraj kar koli, saj voditelj zelo redko moralizira in ni pokroviteljski. Nasprotno. Ustvaril je zelo dostopno radijsko osebnost, ki z veliko samoironije ležerno priznava svoje napake in opisuje življenjske »zájebe«, zato so njegove pogovorne oddaje veliko manj težke, kot bi lahko bile. In takšna je tudi njegova nova knjiga Pustolovec zmote, v kateri se avtor – ali vsaj njegova javna persona – razgali kot popolnoma stereotipen beli samec na prehodu v drugo polovico pričakovanega tuzemskega življenja. 

V njegovih zapisih ne manjka piva, motorjev, kostolomnih spustov z gorskim kolesom in celo – Danteja (oziroma primerjav z njegovimi peklenskimi krogi). Piše o ločitvi in o včasih napornih pogovorih z najstniškim sinom iz prejšnjega zakona. Prizna, da uspešen podjetniški poskus ne prinese nujno tudi zadovoljstva in samopotrditve. Podvomi o svojih talentih in ne skriva številnih strahov. Večkrat piše tudi o čustvih, tudi takšnih, na katera ni ponosen. Vse to vzbuja podoben občutek sprejetosti (in sprejemljivosti) kot Šaleharjeve radijske oddaje. V redu je, če se kdaj tako počutim in to tudi priznam. In morda se bom o svojih čustvih laže pogovarjal tudi s kolegi ob pivu, saj zdaj vem, da smo vsi nekje na istem. Čeprav se skrivamo za zgodbami o potovanjih, firmah, športnih podvigih in družinskih piknikih. 

Vendar ima takšen pristop tudi omejitve, saj krizo srednjih let prikaže skoraj kot neki naravni pojav, ki ga lahko kvečjemu – bolj ali manj dostojanstveno – sprejmemo. Nič pa ne pove o razlogih, zakaj se v takšnem življenjskem obdobju sploh znajdemo in kako se iz njega izvlečemo. 

Britanski sociolog Anthony Giddens se v knjigi Preobrazba intimnosti sicer ni neposredno ukvarjal s krizo srednjih let, ampak je podrobno opisal vpliv velikih družbenih sprememb na naše osebne odnose, intimo in življenjske scenarije. 

Še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je večina poročila znotraj svojega primarnega družbenega kroga, torej s sošolcem (ali sošolko), sodelavcem ali nekom iz kroga skupnih znancev in sorodnikov. Pričakovana življenjska doba se je v »prvem svetu« podaljšala za skoraj trideset let, z dobrih 50 na skoraj 80. Prav tako se je z dostopnostjo šolanja raztegnilo obdobje odraščanja – vmesnega obdobja med otroštvom in odraslostjo. Stopnja dosežene izobrazbe se je pri ženskah hitro višala, vse večja je bila tudi njihova ekonomska neodvisnost. Število ločitev je dohitevalo število porok, napredek reproduktivne medicine je hkrati zamaknil in podaljšal obdobje, v katerem se je lahko ženska odločila za otroka: s partnerjem, partnerko ali sama. 

Globalizacijo je spremljala tudi vse večja mobilnost pri delu in izobraževanju, zato je vse več ljudi spoznavalo in izbiralo partnerje zunaj njihovega tradicionalnega družbenega kroga. Ta proces je še pospešil razmah svetovnega spleta in družabnih omrežij, ki ju Giddens ni podrobneje obravnaval (knjigo je prvič izdal leta 1991, torej še pred množično razširjenostjo interneta). Zato se je vprašal, kako bodo dosedanji življenjski scenariji sploh prenesli tako velike spremembe. Kaj bo to pomenilo za naše predstave o odraslosti, partnerstvu, družini, karieri in ne nazadnje – osebni uresničenosti in sreči?

Kriza srednjih let je zato kot sociološki fenomen dejansko precej podoben najstništvu, s katerim jo radi primerjamo. Tudi najstništva si ni mogoče razlagati predvsem s hormoni in individualnimi življenjskimi odločitvami mladostnikov. Psihološke in biološke razvojne faze človeškega mladiča se v zadnjih tisočletjih niso dosti spremenile. Toda življenje današnjega sedemnajstletnika (ali sploh adolescenta) je kljub temu zelo drugačno od življenja njegovega predhodnika pred petdesetimi ali sto leti. Vsaj če živi v tako imenovanem »razvitem svetu«. 

Med otroštvom in odraslostjo se je z izboljšanjem življenjske ravni in podaljševanjem izobraževanja izoblikovalo novo življenjsko obdobje, ki ga mladostniki preživijo pri starših, se spoznavajo in iščejo svojo identiteto. Življenjski scenariji odraščanja so se postopoma prilagodili novim družbenim in ekonomskim razmeram, pri čemer sta zelo pomembno vlogo odigrala tudi marketing in popularna kultura. Filmi in reklame so namreč načrtno vzdrževati stereotip mladega, večno nezadovoljnega in uporniškega posameznika, ki se je izražal z oblačili, glasbo in obnašanjem, saj so postajali najstniki najhitreje rastoča skupina novih potrošnikov. Enako vlogo ima tudi ustvarjanje in utrjevanje stereotipne podobe moškega ali ženske v srednjih letih, ki jo je podrobno opisal Miha Šalehar v Pustolovcu zmote.

Življenje današnjega srednjeletnika ali srednjeletnice je prav tako zelo drugačno od tistega v prejšnjem stoletju, vendar so ostali življenjski scenariji odraslosti bolj ali manj enaki. »Odrasti« še vedno pomeni končati šolanje, se zaposliti, se ustaliti s partnerjem ter ustvariti družino z otroki in pozneje vnuki. Vse to so cilji, ki jih je mogoče uresničiti že do tridesetega leta, odvisno od družbenega razreda in drugih izhodišč.

Potem tega scenarija nenadoma zmanjka in omenjene prizore iz zgodnjih srednjih let nadaljujejo šele poglavja, ki se iztečejo v pokoj in starost. Kot da je treba trideseta leta nekako raztegnili do sedemdesetih, pri čemer nimamo skoraj nikakršnih uporabnih nasvetov ali dobrih zgledov, kako naj nam to uspe. Občutek »krize« zato ni predvsem individualen problem, ampak posledica dejstva, da nam sedanja družba razen vse bolj zastarelih pogledov na kariero in status ne ponuja nobenih novih življenjskih izbir. Kvečjemu potrošniške. 

Pri takšnih izbirah je obtičal tudi pustolovec zmote. Šalehar je v knjigi naštel tako rekoč vse, s čimer si je danes mogoče zapolniti ta nesrečna kritična desetletja: od kulinarike, glasbe in motorjev do tatuja, podjetništva in novega poskusa normalnega družinskega življenja. Svojo krizo je javno priznal, se z njo sprijaznil ter prosil okolico, bližnjo in nacionalno, za prizanesljivost in razumevanje. Toda do njegovega naslednjega legitimnega življenjskega obdobja je še daleč. Predaleč, da bi lahko še dve naslednji desetletji dostojanstveno vztrajal pri sedanjih stereotipih, preden pade v novega. Spremenili se namreč niso samo najstništvo in srednja leta, ampak se enako hitro spreminja tudi starost.